Razno

Korenski datotečni sistemi brez pomnilniškega diska

Razdelek Priprava korenskega datotečnega sistema nas nauči izdelati stisnjen korenski datotečni sistem, ki se ob zagonu sistema naloži v pomnilniški disk. Ker ima ta način veliko prednosti, se ga največkrat uporablja. Vendar si pri nekaterih sistemih z malo pomnilnika ne moremo privoščiti pomnilnika RAM za kaj takšnega, zato moramo v takšnih primerih korenski datotečni sistem pritrditi neposredno na disketo.

Takšne datotečne sisteme je pravzaprav lažje izdelati kot stisnjene, ker jih lahko naredimo kar na disketi namesto na drugih napravah in jih ni treba stiskati. Opisali bomo tudi ta postopek, saj se razlikuje od prej opisanega. Če se odločite za to možnost, ne pozabite, da boste imeli na voljo precej manj prostora.

1. Izračunajte, koliko prostora boste imeli na voljo za korenske datoteke. Če pripravljate enovito zagonsko/korensko disketo, boste morali nanjo spraviti vse bloke jedra in še vse bloke korenskega datotečnega sistema.

2. Z ukazom mke2fs izdelajte korenski datotečni sistem ustrezne velikosti.

3. Naselite datotečni sistem, kot je opisano v prejšnjih razdelkih.

4. Ko končate, odklopite datotečni sistem in ga prenesite v datoteko, vendar ga ne stiskajte.

5. Po prej opisanem postopku prenesite jedro na disketo. Ko računate vrednost besede pomnilniškega diska, nastavite bit št. 14 na 0, tako označite, naj se korenski datotečni sistem ne naloži v pomnilniški disk. Poženite ukaz rdev, kot je opisano.

6. Prenesite korenski datotečni sistem enako kot prej.

Uberete lahko kar nekaj bližnjic. Če pripravljate zagon z dveh disket, lahko korenski datotečni sistem pripravite kar neposredno na drugi disketi in vam ga tako ni treba prenašati v datoteko na trdem disku in nazaj. Če pripravljate enovito zagonsko/korensko disketo in nameravate uporabiti LILO, lahko na celotni disketi pripravite enovit datotečni sistem, ki vsebuje jedro, datoteke za LILO, in datoteke korenskega datotečnega sistema. Na koncu morate le še pognati LILO.

Priprava pomožne diskete

Priprava pomožne diskete je sorazmerno lahka. Na formatirani disketi naredite datotečni sistem in nanjo prepišite ustrezne datoteke. Da jo boste lahko uporabljali, jo ročno pritrdite po zagonu z zagonske diskete.

Kot smo že omenili, je pomožna disketa lahko priklopljena na imenik /usr. V tem primeru lahko izvršilne datoteke postavimo v imenik /bin na pomožni disketi, tako jih bo mogoče doseči, če spremenljivko PATH nastavite na /usr/bin. Dodatne knjižnice, ki jih te datoteke potrebujejo, postavite v imenik /lib na pomožni disketi.

Ob načrtovanju pomožne diskete je treba pomisliti na kar nekaj pomembnih stvari:

1. Ne nameščajte pomembnih sistemskih programov in knjižnic na pomožno disketo, ker le te ne bo mogoče pritrditi, dokler ne bo sistem zagnan.

2. Hkrati ni mogoče dostopati do diskete in tračne enote. To pomeni, da če imate tračno enoto, z njo ne boste mogli delati, dokler je pomožna disketa priklopljena.

3. Dostop do datotek na pomožni disketi bo počasen.

V dodatku Vsebina vzorčne pomožne diskete je prikazana vsebina vzorčne pomožne diskete, po kateri naj bi se zgledovali. Sledi nekaj napotkov za programe, ki bi utegnili biti koristni: programi za delo z diski (format, fdisk) in datotečnimi sistemi (mke2fs, fsck, debugfs, isofs.o), kratek urejevalnik (elvis, jove), pripmočki za stiskanje in arhiviranje (gzip, bzip, tar, cpio, afio), za delo s tračnimi enotami (mt, ftmt, tob, taper), komunikacijo (ppp.o, slip.o, minicom) in pripomočke za delo z napravami (setserial, mknod).