Kako to delajo profesionalci

Morda ste opazili, da so zagonske diskete, priložene nekaterim pomembnejšim distribucijam Linuxa, npr. Slackware, RedHat ali Debian, videti bolj dodelane od zagonskih disket, ki jih pripravimo po navodilih iz tega spisa. Pripravljene so po enakih postopkih, kot so opisani v spisu, vendar je uporabljenih še nekaj trikov, ker je postavljenih še nekaj dodatnih zahtev. Te zagonske diskete morajo delovati s širokim spektrom strojne opreme, tako morajo imeti možnost, da uporabnik vnese kakšne potrebne podatke, obenem morajo znati naložiti raznorazne gonilnike naprav. Biti morajo tudi pripravljene na delovanje s precej različnimi možnostmi namestitve, z različnimi stopnjami samostojnega delovanja. In končno, zagonske diskete distribucij so ponavadi načrtovane za namestitev in reševanje.

Nekatere zagonske diskete uporabljajo lastnost initrd (začetni pomnilniški disk, angl. initial ramdisk). Ta lastnost se je pojavila nekje z jedrom 2.0.x in dovoljuje jedru zagon v dveh korakih. Ko se jedro prvič zažene, z zagonske diskete naloži sliko začetnega pomnilniškega diska. Ta začetni pomnilniški disk je korenski datotečni sistem, ki vsebuje program, ki se izvrši, še preden se naloži resnični korenski datotečni sistem. Ta program ponavadi pregleda sistem in/ali pozove uporabnika, naj izbere med različnimi možnostmi zagona, npr. s katere naprave naj se naloži resnična korenska disketa. Ponavadi naloži dodatne module, ki niso vgrajeni v jedro. Ko ta program preneha z delovanjem, jedro naloži resnično sliko korenskega datotečnega sistema in zagon se normalno nadaljuje. Za nadaljnje informacije o začetnem pomnilniškem disku si preberite datoteki /usr/src/linux/Documentation/initrd.txt in ftp://elserv.ffm.fgan.de/pub/linux/loadlin-1.6/initrd-example.tgz.

V nadaljevanju si bomo na hitro ogledali, kako naj bi delovale zagonske diskete pri vsaki distribuciji. Do ugotovitev smo prišli s pregledom vsebine datotečnega sistema in/ali izvirne kode. Ne jamčimo, da so ti podatki popolnoma resnični ali da se od navedenih različic dalje niso spremenili.

Slackware (3.1) uporablja nezapleten zagon z Lilom, podoben opisanemu v podrazdelku Prenos jedra z Lilom. Ob zagonu se izpiše sporočilo ,,Welcome to the Slackware Linux bootkernel disk!``, pri čemer je bila uporabljena Lilova izbira message. Tako uporabnik dobi navodilo, naj vnese zagonski parameter, če je to potrebno. Po zagonu se z druge diskete naloži korenski datotečni sistem. Uporabnik zažene skript setup, ki prične namestitev. Namesto uporabe modularnega jedra imamo na voljo več različnih jeder in uporabnik izbere eno, ki ustreza njegovim zahtevam glede strojne opreme.

RedHat (4.0) se ravno tako poslužuje zagona z Lilom. Najprej se naloži stisnjen pomnilniški disk na prvi disketi, ki požene prirejen program init. Ta program poizve po gonilnikih in nato po potrebi naloži dodatne datoteke z dopolnilne diskete.

Debian (1.3) ima verjetno najbolj dodelan sistem namestitvenih disket. Uporablja nalagalnik SYSLINUX, ki najprej uredi vse potrebno glede raznih možnosti nalaganja, nato se uporabi slika initrd, ki uporabnika popelje skozi namestitev. Kaže, da sta uporabljena tako prirejena program init kot prirejena lupina.