Uvod

Linuxove zagonske diskete pridejo prav marsikdaj, npr. pri preizkušanju novega jedra, pri odpovedih diska (vse od izgubljenih zagonskih sektorjev do sesutja diskovne glave), pri krpanju "sesutega" sistema ali pri varni nadgradnji kritičnih sistemskih datotek (kot npr. libc.so).

Obstaja več načinov, da pridete do zagonske diskete:

Uporabite zagonsko disketo kakšne od že obstoječih distribucij, kot je npr. Slackware. Tako boste lahko vsaj zagnali sistem.
Uporabite reševalni (angl. rescue) paket, ki pripravi reševalne diskete.
Naučite se, kaj je potrebno za delovanje posameznih tipov zagonskih disket, in si pripravite svoje lastne zagonske diskete.

Nekateri izberejo zadnjo navedeno možnost, tako lahko vse storijo sami. Na ta način lahko, če se kaj zalomi, ugotovijo, kaj storiti, da to popravijo. Poleg tega je to odličen način, da spoznajo, kako Linux sploh deluje.

Predvideva se, da že nekaj veste o sistemskem upravljanju Linuxa. Tako se predvideva, da veste, kaj so imeniki, datotečni sistemi in diskete. Znana bi vam morala biti uporaba ukazov mount in df. Vedeti bi morali, čemu sta namenjeni datoteki /etc/passwd in fstab ter kako izgledata. Prav tako bi morali vedeti, da naj bi večino ukazov v tem spisu pognali kot sistemski upravitelj (root).

Izdelava zagonske diskete od začetka je lahko zapletena. Če še niste prebrali seznama pogosto zastavljenih vprašanj o Linuxu (Linux FAQ) in podobnih dokumentov, npr. spis Kako namestiti (Installation HOWTO) in Vodnik po namestitvi Linuxa (Linux Installation Guide), se ne bi smeli lotiti priprave zagonskih disket. Če potrebujete samo delujočo zagonsko disketo za nujne primere, je precej enostavneje prenesti si sliko že vnaprej pripravljene diskete. Glede napotkov, kje jih lahko dobite, si oglejte podrazdelek Že narejene zagonske diskete.


The Linux Bootdisk HOWTO		Zagonske diskete in proces zagona