Na Linux bi lahko prešlo vsaj 90% zaposlenih v javni upravi
Po tem, ko smo pred kratkim objavili članek o transparentnosti in gospodarnosti javne uprave pri nakupih programske opreme, so se pojavila različna ugibanja o primernosti uporabe odprtokodne programske opreme v javni upravi. Kljub temu, da odprto kodo uspešno uvajajo v različnih državah po svetu, pa je po mnenju nekaterih situacija v Sloveniji morda vseeno tako specifična, da uporaba odprte kode v javni upravi morda ni primerna. V članku smo sicer poudarili, da bi to lahko ugotovili le z resno in odprto pilotno raziskavo, ki bi na podlagi resnega načrta in realnih podatkov ocenila pozitivne in negativne učinke, morebitna odločitev za prehod ali proti njemu pa bi bila s tem podkrepljena s podatki in konkretnimi argumenti. A državna uprava do sedaj resne pripravljenosti na kaj takega ni pokazala.
Z eno izjemo. Našli smo namreč državnega uradnika na enem izmed ministrstev, ki je na svoj računalnik samoinciativno naložil Linux. Kasneje je v prehod prepričal tudi ostale sodelavce na svojem oddelku. Zanimivo je tudi to, da omenjeni uradnik nima formalne računalniške izobrazbe. Kaj je vodilo do prehoda in kako se je njegova neformalna pilotna raziskava končala, pa si preberite v naslednjem intervjuju.
Matej Kovačič: Zaposleni ste v državni upravi. Za začetek me zanima kakšno delo opravljate in kaj ste po izobrazbi?
Matjaž Kaše: Po poklicu sem univerzitetni diplomirani pravnik, zaposlen kot vodja sektorja v uradu za upravne zadeve enega od ministrstev.
Matej Kovačič: Kako ste se seznanili z Linuxom in kdaj ste ga pričeli uporabljati (verjetno najprej doma)?
Matjaž Kaše: Ko sta bili moji hčerki najstnici, je bil domači računalnik kar naprej neuporaben. Ker takrat, kot večina pravnikov, nisem čisto natanko ločil računalnika od samokolnice, sem ga vozil na razne servise, da so ga očistili, na novo namestili Okna, mi prodali kak „nujno potreben“ nov kos strojne ali programske opreme….. Skratka, kot večina prebivalstva moje generacije sem bil prepuščen na milost in nemilost „strokovnjakom“. Ker mi je vse skupaj hudo načenjalo živce in tekoči račun, sem se vprašal, ali je Windows 98 res edino, kar lahko poganja računalnik. V HotBot (Googla takrat še ni bilo) sem vpisal: “computer operating systems”.
V nekaj dneh se mi je obzorje precej razširilo. Spoznal sem Stallmana, Torvaldsa in druge zagovornike odprte kode. Celotna ideja mi je bila zelo všeč, nisem pa osebno poznal nikogar, ki bi vedel karkoli o Linuxu, kaj šele, da mi ga pomagal namestiti na računalnik. Pa sem se zadeve lotil sam. Približno pol leta sem potreboval, da sem namestil svojo prvo delujočo distribucijo – Mandrake 8.2. Pridružil sem se spletnemu forumu Mandrake pri nas, kjer sem dobil ogromno podpore in pomoči.
Matej Kovačič: Pred časom ste se s sodelavci odločili za uporabo Linuxa tudi v službi. Lahko poveste kaj več o razlogih za takšno odločitev, kdo je bil pobudnik in kako so se odzvali sodelavci in vodstvo? Kakšen pa je bil odziv informatikov?
Matjaž Kaše: Po dobrem letu učenja sem prišel do prepričanja, da Linux povsem zadošča za vse potrebe, ki jih imamo uradniki pri svojem delu. „Na črno“ sem Mandrake namestil tudi na svoj službeni računalnik. Ker se je izkazalo, da so bila moja predvidevanja pravilna, sem takratnemu generalnemu sekretarju ministrstva predlagal, da poskusno namestim Linux še ostalim sodelavcem v sektorju. Dobil sem zeleno luč in zadeve so stekle.
Sodelavci so prešli na Linux brez večjih težav. Takratna različica
Novell clienta (http://novelclient.sourceforge.net) je v Mandrake
delovala odlično, prav tako Lotus Notes na Wine.
Največ težav je bilo pravzaprav z OpenOffice. Kolikor se spomnim, smo v
začetku uporabljali različico 1.2, kjer je bila združljivost z MS Office
še nekoliko šepava. Vendar je šlo za manjše nevšečnosti, ne pa za
kakšne nepremostljive ovire. Tako je na primer predloga odločbe z glavo
ministrstva trdovratno vnašala glavo na vse strani namesto samo na prvo.
Ker pa se končni izhodni dokument v tiskani obliki ni v ničemer
razlikoval od dokumenta, ustvarjenega z Wordom, resnih težav ni bilo.
Ker smo se tako z drugim operacijskim sistemom povsem vključili v delo,
nas pravzaprav sploh ni bilo opaziti in temu ustrezni so bili tudi
odzivi – sploh jih ni bilo.
O odzivu informatikov pa tudi ni kaj dosti povedati. Linuxa enostavno ne poznajo. Od marca 2002 do danes še noben informatik ni prišel niti pogledat mojega računalnika. Tudi zdaj, ko že nekaj časa naši strežniki tečejo na Novell SuSE Enterprise Server, ne vedo o Linuxu nič več kot prej – strežnike v celoti vzdržujejo zunanji partnerji.
No, kljub vsemu smo osebno v čisto dobrih, celo prijateljskih odnosih. Včasih se ob kakšni kavici malo pošalimo, a vse ostane v okvirih prijateljskega zbadanja. (Če je le prilika, kateremu od njih povem, da ni računalniški inženir, pač pa microsoftovski mehanik.)
Matej Kovačič: Kljub temu, da je odprtokodna programska oprema brezplačna, pa prehod nanjo prinaša določene stroške. Kako je potekal prehod pri vas? Kdo je poskrbel za nameščanje programske opreme in izobraževanje uporabnikov?
Matjaž Kaše: Na vse računalnike sem Linux namestil sam. Nameščanje sem opravil po izteku delovnega časa ali v soboto dopoldan, da sem se izognil očitkom, da gre to na račun rednega dela. V našem primeru tako stroškov sploh ni bilo. Z izobraževanjem uporabnikov pa se tudi pretirava na vse kriplje. Ko pride nov delavec v službo, dobi računalnik z nameščenimi Okni in MS Office. Nihče ga ne vpraša, ali ga zna uporabljati ali ne. Obvezen je 8 urni tečaj za Lotus Notes, ki pa se tako ali tako obnaša povsem enako v obeh sistemih. Vprašanje izobraževanja uporabnikov za prehod na Linux in OpenOffice.org je nekaj tisočkrat prenapihnjeno. Moje mnenje je, da gre izključno za priložnost za zaslužek nekaterih podjetij. Dejanske potrebe po kakšnem organiziranem izobraževanju pa sploh ni.
Prehod z Worda 6 na MS Office 2003 je zagotovo predstavljal večjo spremembo, pa ni bilo okrog tega nobenega cirkusa.
Matej Kovačič: Kako so prehod sprejeli vaši sodelavci? Kakšno je bilo njihovo informatično znanje pred tem?
Matjaž Kaše: Razumljivo je, da sem Linux namestil samo tistim sodelavcem, ki so bili pripravljeni sodelovati prostovoljno, vendar se je izkazalo, da so to kar vsi po vrsti. Polovica mi je kmalu prinesla tudi domače računalnike, da sem jih opremil z Linuxom. Večini je všeč stabilnost in zanesljivost ter odsotnost vsakršnih presenečenj. Kakšno je njihovo znanje s področja računalništva? Enako, kot prej. Vedo, katero ikono je potrebno klikniti za zagon želenega programa.
Matej Kovačič: Kot vemo državna uprava pri svojem delu uporablja posebne programske aplikacije? Ste pri usposabljanju le-teh naleteli na kakšne težave? Kako delujeta Lotus Notes in dostop do Novell Netware? Kako poteka izmenjava dokumentov z ostalimi uporabniki, ki uporabljajo Microsoftove produkte?
Matjaž Kaše: Na vprašanje o delovanju Lotus Notes in dostopu do Novell Netware sem deloma že odgovoril. Dodal bi le, da trenutno v Mandrivi grafični vmesnik ne deluje (ali pa ga samo meni ne uspe usposobiti), zato uporabljam ncpfs v konzoli, kar meni sicer zadošča, za povprečnega uporabnika pa to seveda ni sprejemljiva rešitev. Pač pa Novell nudi različico za SuSE in SLED, ki deluje natanko enako, kot različica za Windows. Lotus Notes 7.0.2, ki ga trenutno uporabljamo, deluje na Wine brez kakšne opazne razlike v primerjavi z Okni. IBM pa tudi že kar nekaj časa izdaja tudi različico Notes za Linux, vendar se tudi ta z Mandrivo ne razume najbolje, lepo pa deluje na SuSE in na Ubuntu. Je pa glede strojne opreme zahtevnejši od različice za Okna in je zaenkrat Wine v vsakem primeru boljša rešitev.
Ker je moje znanje še vedno zelo omejeno, ne morem trditi, da
navedenih težav v Mandrivi ni mogoče odpraviti. Ustrezni strokovnjaki bi
to zagotovo lahko rešili, ko bi jim to kdo naročil. Seveda se samo od
sebe ponuja vprašanje: zakaj pa potem sploh Mandriva, če pa stvari v
drugih distribucijah delujejo bolje? Mandriva je edina distribucija, ki
smo jo v celoti prevedli v slovenščino. V neoporečen slovenski knjižni
jezik. Prevodi nekaterih distribucij so zares žalostni, velikokrat
neprimerni za javno rabo. Če si ogledate spletno stran http://www.ubuntu.si/, boste že na
naslovni strani naleteli na takšnele cvetke:
“Pomagajte izboljšati Ubuntu s vašimi………”
“Pridružite se nam na forumu in delite vaše znanje s ostalimi……”
“Cilj razvijalcev je narediti vsako novo različico privlačnejšo in
enostavnejšo za uporabo za čim bol širok krog uporabnikov.”
Če je odnos do jezika tako površen že na strani, s katero se distribucija predstavlja slovenski javnosti, si ni težko zamisliti, kakšni so prevodi nizov besedila v samem sistemu. Iz navedenega razloga uporaba Ubuntu Linuxa v javni upravi povsem odpade. V SuSE so prevodi sicer bistveno boljši, vendar hudo pomanjkljivi. Slogleščina pa se mi ne zdi ravno primeren jezik za javno rabo. Nepopravljivo to seveda ni, trenutno stanje pa je, kakršno je.
Izmenjava dokumentov ne predstavlja težav. Poročila, ki jih v OpenOffice.org shranim v obliki .xls, se v Excelu odprejo pravilno, za arhiviranje pa vse dokumente izvozimo v .pdf.
Matej Kovačič: Ali Linux v službi še vedno uporabljate?
Matjaž Kaše: Sam še vedno uporabljam Linux, večina sodelavcev pa ne. Lani so namreč dobili nove elektronske podpise, tokrat na pametnih karticah s čitalniki Smart Card ActivIdentity USB V3. No, v kratkem času mi ni uspelo ugotoviti, kako jih usposobiti v Linuxu, čeprav naj bi program Muscle to omogočal. Prišel sem tako daleč, da se je ob vstavitvi kartice pojavilo okno, kamor naj bi se vpisalo geslo – vendar prijava ni in ni uspela. Ker je delo seveda moralo teči naprej, elektronski podpis pa nujno potrebujemo pri svojem delu za dostop do nekaterih evidenc, sem moral dvigniti roke. Še vedno pa vsi uporabljamo OpenOffice.org, saj imamo vsi zajeten arhiv .sxw in .odt datotek, s katerimi MS Office ne ve, kaj bi počel. Najbrž manjka še tole pojasnilo – zadnja različica, ki smo jo uporabljali vsi, je bila Mandriva 2007 Spring in novelclient je na tej različici še deloval. Trenutno pa sam uporabljam Mandrivo 2010. Ker sam uporabljam tudi „softwerski“ elektronski podpis, tudi zaradi čitalnika kartic nimam težav.
Matej Kovačič: Ali ste potrebovali kakšno zunanjo podporo?
Matjaž Kaše: Podporo sem seveda potreboval. Večinoma sem jo dobil na spletnih forumih Linux.prinas.si, Mandriva users in Linux questions (http://www.linuxquestions.org/).
Matej Kovačič: Kje pa ste sicer vi sami pridobivali ustrezno informatično znanje? Nam lahko zaupate koliko ste stari?
Matjaž Kaše: Vse znanje sem pridobil iz knjige Kako v Linuxu in s svetovnega spleta, star pa sem 57 let.
Matej Kovačič: Ste imeli pri uporabi Linuxa kakšne posebne težave z vzdrževanjem in varnostjo? Je bilo teh težav več ali manj kot pri ostalih uporabnikih?
Matjaž Kaše: Tovrstnih težav sploh ni bilo.
Matej Kovačič: Ali lahko glede na vašo izkušnjo podate splošno oceno kolikšen del javne uprave bi lahko prešel na uporabo OpenOffica in Thunderbirda, kolikšen del bi lahko prešel na uporabo Linuxa in kako zahteven bi bil po vašem mnenju ta prehod?
Matjaž Kaše: Za uporabo MS Office ni ne opravičila, ne razloga. Thunderbird je nepotreben, saj kot poštni odjemalec uporabljamo Notes. Ocenjujem, da bi lahko na Linux prešlo vsaj 90% zaposlenih v javni upravi. So področja, ki uporabljajo specialno programsko opremo, ki je zelo specifična in je povsem logično, da nima alternativ za vse operacijske sisteme. V teh delih uprave prehod na Linux za vsako ceno nikakor ne bi bil smotrn. Velika večina pa v prvi vrsti uporablja računalnik kot pisalni stroj. Za pisalni stroj pa še vedno velja – če hočeš napisati črko „ž“, pritisni tipko „ž“. Kakšno posebno usposabljanje je za to potrebno in kako zahteven naj bi bil prehod s tipke „ž“ na tipko „ž“, pa res ne vem.
Vir: Pravokator - “Ocenjujem, da bi lahko na Linux prešlo vsaj 90% zaposlenih v javni upravi.”
Akcije dokumenta